Arhiv novic objavljenih v letu 2014




Alya - Zlaži se mi - najbolj predvajana slovenska skladba v letu 2013

Datum: 07. 05. 2014

IPF je danes predstavil Lestvico 100 največkrat predvajanih skladb v letu 2013 na radijskih programih. Tudi letos je zmagovalna skladba rezultat tuje produkcije, saj so glasbeni uredniki po zbranih podatkih največkrat predvajali skladbo Just give me a reason - Pink feat. Nate Ruess. Sledili so Daft Punk feat. Pharell Williams z Get lucky, Passenger z Let her go, na 4. mesto pa se je že uvrstila prva slovenska izvajalka Alya s skladbo Zlaži se mi. Med deseterico največkrat predvajanih izvajalcev se je uvrstil tudi Jan Plestenjak s skladbo Večja od neba, med stoterico pa se je uvrstilo skupaj 37 slovenskih skladb, kar je ena manj kot v letu poprej. V raziskavo je bilo zajetih 50 radijskih programov in analiziranih 206.500 različnih izvedb, ki so jih programi predvajali skoraj 5 milijonkrat. Razmer je med t ujo in slovensko glasbo ostaja tudi v letu 2013 60 proti 40. 

IPF je že četrto leto zapored predstavila rezultate Lestvice največkrat predvajanih skladb na radijskih programih. Top 10 največkrat predvajanih tako zajema osem tujih izvajalcev in dva domača:

  1. Just give me a reason - Pink feat. Nate Ruess
  2. Get lucky - Daft Punk feat. Pharell Williams
  3. Let her go - Passenger
  4. Zlaži se mi - Alya
  5. Safe and sound - Capital Cities
  6. Wake me up - Avicii
  7. Try - Pink
  8. Blurred lines - Robin Thicke feat. T. I. & Pharrell
  9. Večja od neba - Jan Plestenjak
  10. Mirrors - Justin Timberlake

Tako se tudi v letošnjem letu nadaljuje trend, kjer je zastopanost med najbolj poslušanimi bolj privržena tuji produkciji. Med prvih deset sta se namreč uvrstila dve slovenski izvedbi, kar je kljub vsemu bolje kot v lanskem letu, ko se je med prvih deset uvrstila le ena izvedba.

Sicer pa lestvica največkrat predvajanih skladb IPF na radijskih programih nastaja na podlagi mesečne evidence uporabe glasbe na radijskih postajah. Letos je bilo v raziskavo vključili 50 radijskih programov in analiziranih 206.450 izvedb s 4.986.094 predvajanji, s čimer smo ponovno vzpostavili kredibilen in objektiven okvir za analizo glasbenih trendov. Upravičenci IPF - glasbeni izvajalci in proizvajalci fonogramov - lahko kadarkoli za pretekla leta na spletni strani preverijo, kako in kje se predvajajo njihove skladbe, kar je izjemen unikum v spremljanju uporabe intelektualne lastnine v širšem prostoru.




Nova evropska direktiva zvišuje standarde transparentnosti kolektivnih organizacij

Datum: 27. 02. 2014

Evropska komisija je 20. februarja sprejela direktivo, ki določa visoko raven transparentnosti upravljanja, finančnega poslovodenja in poročanja kolektivnih organizacij. Med cilje nove direktive sodi tudi uvedba čezmejnih licenc za uporabo avtorske in sorodnih pravic na spletu.

Direktiva določa, naj kolektivne organizacije izboljšajo standarde upravljanja in transparentnosti, in sicer morajo zagotoviti: (1) primerno participacijo imetnikov pravic pri procesih odločanja, (2) primerno finančno upravljanje prihodkov iz naslova nadomestil, ki jih zberejo v imenu imetnikov pravic in (3) transparentnost do imetnikov pravic, drugih kolektivnih organizacij, ponudnikov storitev in splošne javnosti.

Na skupščini članov kolektivne organizacije se morajo sprejeti vse ključne upravljalske odločitve, kot so poraba in delitev sredstev iz zbranih nadomestil. Ker skupščina večinoma zaseda enkrat letno, je potrebno vzpostaviti funkcijo, ki bo nadzorovala delovanje vodstva kolektivne organizacije v interesu imetnikov pravic. Na področju financ se morajo sredstva, zbrana iz nadomestil, voditi ločeno od lastnih sredstev kolektivnih organizacij in se ne smejo uporabljati za nobene druge namene. Kolektivne organizacije morajo redno in natančno plačevati nadomestila članom, in sicer najkasneje v devetih mesecih po zaključku finančnega leta, v katerem so bila zbrana.

Nova direktiva bo med drugim ponudnikom storitev omogočila pridobitev licence kolektivnih organizacij, ki delujejo v več evropskih državah. Potrošnikom bo tako omogočena širša izbira glasbe na spletu, ki si jo bodo lahko prenesli na računalnik ali jo predvajali kot pretočno vsebino. EU predvideva, da bo direktiva spodbujala razvoj novih modelov dostopa do glasbe.

 

Za več informacij si oglejte videoposnetek:

http://www.youtube.com/watch?v=bksKJL9BEfw&feature=c4-overview&list=UULPG_xkgSWeWnOhBsi-jxCA


ali preberite pogosta vprašanja in odgovore:

http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-14-79_en.htm?locale=en

 

 




Podpišite peticijo za ohranitev vaših pravic

Datum: 14. 02. 2014

Prihodnost ustvarjalne kulture in kreativnih industrij v Evropi je odvisna od izida posveta Evropske komisije o intelektualni lastnini, ki bo zaključen 5. marca 2014. Organizacija Creators for Europe zato poziva vse ustvarjalce, da podpišete peticijo in tako podprete prihodnji razvoj evropske kulture.

Peticija se zavzema za razvoj kreativnih industrij, ki so odvisne od intelektualne lastnine. Kultura si mora zagotoviti osrednje mesto v evropskem gospodarstvu, zato pa je potrebna podpora evropskih institucij, političnih strank, kandidatov in voditeljev. S podpisom peticije boste podprli milijone delovnih mest in s tem preživetje kulturnih ustvarjalcev, brez katerih si Evrope ne moremo predstavljati.

Peticija bo kot odgovor na javni posvet poslana predsedniku Evropske komisije in vsem komisarjem, ki bodo nato končne usmeritve komisije predstavili v beli knjigi.

Creators for Europe je iniciativa evropskih glasbenih ustvarjalcev pod vodstvom Evropske zveze skladateljev in avtorjev. Creators for Europe se zavzema za promocijo vseh kreativnih sektorjev in ustvarjalcev, ne le skladateljev in glasbenih avtorjev.

Peticijo za prihodnost evropske kulture lahko podpišete tukaj:

 undefined




ZAPUSTIL NAS JE TOMAŽ PENGOV

Datum: 11. 02. 2014

ODPOTOVATI IN BITI TU / Milan Dekleva o Tomažu Pengovu

 

Poezija in glasba Tomaža Pengova sta obred.

Namen obreda je iniciacija, posvetitev v skrivni nauk.

Skrivnost, ki jo obred priziva in kliče nazaj v našo vednost, je pozabljena in odsotna.

Ker je skrivnost pozabljena in odsotna, nima lastne besede in zvoka.

Obredna poezija in glasba posodita besedo in zvok, da se pozabljena skrivnost lahko prikaže in izrazi.

Skrivnost, ki se v obredni igri razkrije, nam je darovana v zvenenju imenovanja; zapečatena je s časom in zaobsežena v poeziji glasbe, v glasbi poezije.

 

Poezija in glasba Tomaža Pengova sta obred. Ko je pesnik in glasbenik konec šestdesetih let prejšnjega stoletja oblikoval svoj umetniški klic, je bil svet preplavljen z obredi. Marsikateri od njih je imel sumljiv rodovnik, kmalu je postalo jasno, da »prevrednotenje vseh vrednot« naplavlja na oder pozornosti idejne in verske malopridneže, ki si želijo hitre slave in zaslužka. Obredi »prečiščevanja« sveta, ki naj bi pomladili utrujeno mnogoglasje zahodnega potrošništva in enoglasje komunističnih režimov, so preko noči postali žrtev svojih revolucionarnih zastavkov. Na zahodu je »popularna kultura«, ki je obsedla velikansko število mladih, hitro izgubila izumiteljsko moč in se izlizala v preproste klišeje zabavne industrije. Na vzhodu je policijska hidra hitro dvignila vseh devet glav in začela strašiti mladež, medtem ko je partijska elita z navidezno demokratičnostjo novačila v svoje vrste bivše upornike. Jugoslovanski (in še posebej slovenski) prostor je bil neke vrste stičišče obeh usmeritev. Tomaž Pengov se je skušal izogniti čerem plitvega zabavljaštva in lažne angažiranosti, zato je postal neke vrste trubadur, pevec, ki s svojo nevsiljivo, kontemplativno glasbo spominja na minuli svet. Bil je preveč oseben in zahteven, da bi postal glasnik množic. Za popularno kulturo je bil preveč ekskluziven, za prevratne moderniste (krvnike tradicionalne umetnosti) preveč zastrt in nerazumljiv.

Namen obreda je iniciacija, posvetitev v skrivni nauk. Za Pengova je bila posvetitev bivanja neke vrste pogled nazaj, Orfejski pogled: čas, v katerem je odraščal, je bil, ne glede na propagandne puhlice kapitala in partije, siromašen. Dialektika napredka, ena vodilnih misli zahoda in vzhoda, je človeku prinesla več težav in krivic kot zadovoljstva. »V imenu napredka!« (ali pa »V imenu ljudstva!«), to sta gesli, ki ju nemirni potohodec Tomaž Pengov ni prenesel in sta ga navdajali z žalostjo. Bili sta le zakrinkani obraz nihilistične volje do moči: v imenu napredka in množice je mogoče vse. Mogoče je brez slabe vesti zapustiti preteklost in njeno žlahtno izročilo in na obrazih žrtev zasejati nov, kajpada »boljši« svet. Ker je bil Tomaž Pengov do takšnega podžiganja človekove sile zadržan, se njegova glasba in pesmi niso mogle nasloniti na poetiko modernizma, ampak so ga - trmasto in dostojanstveno - odklonile. Za modernizem sta bila jezik in zvok le orodje, pripomoček, sredstvo avtorjeve (samo)volje, bila sta v čutno prejo zavita stvariteljeva ideja, zamisel, načrt; nekaj, kar samo zase nima nikakršne vrednosti, tako kot je nimata buba ali kačji lev. Modernizem je slavil kakofonijo, entropijo, kaos - a te vrednote umetniške obdelave gradiva Pengovu, zamišljenemu iskalcu ravnotežja, simetrije in harmonije, niso pomenile ničesar.

Skrivnost, ki jo obred priziva in kliče nazaj v našo vednost, je pozabljena in odsotna.Tomaž Pengov, zamišljeni iskalec minule skladnosti, ki sta jo poznala antična Grčija in renesansa, se je pred modernizmom zatekel v tišino intimizma, asociativno lahkotnost nadrealizma, med skrivnostne podobe simbolizma in celo krhke privide baroka. Tomaževe pesmi so zato blizke Koviču, Udoviču, Vodušku, Gradniku, Lorci in Eluardu, prijateljujejo s slikami de Chirica, Stupice, Lapajneta, Kraševčeve, Slavca in Aleksija Kobala, sorodne so glasbi impresionistov, Ralpha Townerja, Jacquesa Brela, Juliette Greco, skandinavskih jazzistov, skupin Oregon ali Return to Forewer, Joni Mitchell, Leonarda Cohena, Franeta Milčinskega-Ježka. Tomaž Pengov je bil - in je še vedno - popotnik, ki ne išče asfaltnih avtocest do prestolnic ampak prašne kolovoze do pozabljenih in zapuščenih krajev. Na obrobju sveta, malikujočega hitrost in hrup, so morda še skriti kraji, kjer je mogoče poslušati roso, iskati pogled drevesa, se pogovoriti s klateži, romarji in begunci, videti barvo tišine. Kaj je tisto, kar je pozabljeno in Pengov vztrajno vrača v našo vest in zavest? Kaj je tisto, kar nima lastne besede in zvoka?

Ker je skrivnost pozabljena in odsotna, nima lastne besede in zvoka. Pozabljene in zamolčane skrivnosti ni mogoče izreči neposredno, ker ni družbeni program, ni mišljenjski nazor ali znanstvena podmena. Mogoče se ji je le približati, stopiti v njeno magnetno polje, se prepustiti gravitaciji sirenskega klica. Biti umetnik na poti. Umetnik na poti je trubadur, izklicevalec ljubezni. Umetnik na poti pravzaprav nima svojega glasu, melodije in harmonije; glas, melodija in harmonija prihajajo od drugod, iz ljubezni, ki jo je treba priklicati iz njene odsotnosti. Umetnik svoj glas le posoja ljubezni, ki brezglasno molči, neslišno gnezdi v tišini. Posoja glas odsotni ljubezni, da bi jo slišali in bi nas uslišala. Trubadur Tomaž Pengov posoja svoj glas ljubezni, ki nas je zapustila. Tisto, kar je v svetu brez ljubezni še mogoče izreči, je pomanjkanje ljubezni, je spomin na ljubezen. Spomin na čas, ko so v svetu bivali bogovi, ki so se ljubili z ljudmi, ko so Danajo bratje zjutraj odgrnili slepo in spečo, z nevidno toplino ob strani in drobno kapljo na dlani, hlapečo.

Obredna poezija in glasba posodita besedo in zvok, da se pozabljena skrivnost lahko prikaže in izrazi. Zdaj vemo: skrivnost se ne more več prikazati in izraziti, prikaže in izrazi se njena dokončna in nepopravljiva odsotnost. Podoba izpraznjenega sveta ne more biti živahna in zabavna, ampak je osenčena z otožnostjo, hrepenenjem in melanholijo. Ne gre za cmeravo svetobolje, ampak za upor in odpor izpraznjenemu svetu: tudi tisto, kar smo pozabili in zapravili, nas še vedno obvezuje. Prav zato, ker je svet iz dneva v dan bolj siromašen in opustošen, se vedno intenzivneje ukvarjamo s stvarmi, čustvi in mislimi, ki so ga nekoč plemenitile. Plitvost modernosti nas opozarja na globino preteklosti, ki smo jo zavrgli in zasuli. Pri Tomažu Pengovu ima tisto, kar smo pozabili in je umrlo, zelo različna pesniška imena: sarkofag, epistola, tempelj, vestalka, brodar, ciganka, romar, razbit kip, rojenica, klatež, mir, sfinga, Golgota, lunapark … Gre za prostore, stvari in bitja posebnega simbolnega pomena. Pesmi nas opozarjajo na zatočišča duha, vere in mita, ki smo jih razrušili ali zapustili. Govorijo nam o bitjih, ki nikoli niso imela resnične družbene moči, a so predstavljala socialno modrost, slikovitost, izvirnost in življenjski nemir. Pojejo o človekovi zbranosti za neskončnost sveta, prisluškovanju vetru in gibanju zvezd, motrenju cvetov, dreves, valov v njihovi osupljivi lepoti. Paberkujejo o ljubkovanju stvari, ki niso bile namenjene izkoriščanju, gospodarjenju in použitju. Pesmi Tomaža Pengova so oraklji naše smrtne zapuščenosti:

 


tvoja misel potuje

med prostore tišine

ko te zvezde sanjajo

na magnetnih poljih

 

tvoja vednost se zlije

v obrednost življenja

ko te zemlja ubije

na magnetnih poljih

 

beremo v pesmi Oče. Odkar smo stopili v zgodovino in z ognjem in mečem stopili na vrh, dosegli dno, smo kopičili smrt in pozabljali na ničnost lastne eksistence, na tišino v sebi, ki jo dolgujemo dejstvu, da smo tu le kot vsota, kot integral naključij vseh drugih in vsega drugega:

 

daj pomisli koliko ljudi

se je ljubilo da si zdaj ti

koliko sanj je v času vzklilo

koliko dejanj se v nič izgubilo.

 

Pisanje in izpevanje človekove smrtne ranljivosti, nezadostnosti in ničevosti kajpada ni opravilo, ki bi se ga človek lotil z radostjo v srcu in z mislijo na hiter dobiček v glavi. Strganje po rani svoje eksistence je neke vrste trpinčenje duše in telesa, je kihotovstvo zgubljenih idealistov: veliko dvomov, malo gotovosti! Za Tomaža Pengova ni pomembno, koliko besed je bilo izpetih in zapisanih, pomembno je, da je sleherna beseda naslonjena na svoj rob, da je izpev robne govorice: izbrana beseda bi lahko bila lepša, nežnejša, lahko bi se v decrescendu vibriranja zlila z govorico cvetov, dreves, začudenih otroških pogledov, z govorico obsojencev in izobčencev. Lahko bi postala neslišno petje sfer, beli šum nastajajočega vesolja. Lahko bi postala beseda tistih (in tistega), kar ne more govoriti in je umrlo. Oraklji Tomaža Pengova, ki so zavrgli modernizem, se niso - to je pomembno - pridružili postmodernemu retuširanju, prepisovanju že izrečenega, ampak so trmasto vztrajali na krušljivem robu zamolčanega, na robu molka. Ne, pesnik Tomaž Pengov se ni zlagal na nobeni grmadi, ostal je zvest tišini, v kateri je izginil čut ljubezni. Obredni pevec takšnega kova se je obsodil na puščavništvo in osamelost, ugajal ni niti industriji užitka niti psihologiji brezvestne vseenosti. Oglašal se je vedno redkeje, a vedno z roba dveh svetov; ranocelnik opustelosti, posvečenec izgubljene nedolžnosti, slednik poezije, ki je v resničnosti ni več. Ni je več v resničnosti, a je še vedno v resnici. Tomaž Pengov, pevec magičnega eksistencializma.

Skrivnost, ki se v obredni igri razkrije, nam je darovana v zvenenju imenovanja; zapečatena je s časom in zaobsežena v poeziji glasbe, v glasbi poezije.




Jani Kovačič o Tomažu Pengovu

Datum: 11. 02. 2014

Tomaž Pengov je s svojo ploščo Odpotovanja (1973) spremenil glasbeni zemljevid tedanje Jugoslavije. S svojimi pesmimi je zavezal cele generacije k resnemu in predanemu ustvarjanju. Bil je izjemno občutljiv in zadržan, tako da se je le redko razjezil. A takrat je imel tako prav, da nam je bilo vsem nerodno, kako smo to dopustili. Bil je že legenda, ko sva se spoznala, čeprav sem bil na njegovem prvem koncertu v Križankah (1972) in kasneje na koncertih Salamandra. Imel je prav poseben občutek za lepoto, kar se je izjemno jasno pokazalo v njegovih pesmih in glasbi. Tomaž nikdar ni ločil poezije od glasbe, zanj je bilo to eno. "Beseda in glasba sta eno, ne moreš ju ločiti." je govoril. Res, še čisto navaden govor je poln melodije. Govoril mirno, celo pretiho, a izjemno čarobno. Zelo dolgo je pripravljal in pilil svoje pesmi, nikdar ni bil zadovoljen s posnetim. Imel zanimivo prirejeno kitaro z basovskimi plastičnimi strunami in visokimi kovinskimi. "To mi najbolj ustreza." je govoril. Zelo rad je igral na svojo lutnjo, ki mu je bila ljubša kot kitara, a je bila pretiha, tako da je na koncertih igral kitaro. V najinih redkih, a neskončno dolgih razgovorih sva načenjala vse mogoče, zlasti o glasbi in kako kaj početi, zaigrati in predvsem - čemu. Vedno sva se smejala oznaki zabavna glasba, kamor so nas kantavtorje trpali leta in leta. Na nek, posebej njegov način mu je bilo vseeno. Njegove pesmi so zahtevale zbranost, ki jo je bilo na študentskih žurih in naših javnih glasnih srečanjih težko doseči, a kadar smo uspeli, nas je zadelo za par dni. Zadnja leta je že težko zbiral besede, ni mu bilo mar kako živi, včasih mu je bilo prav vseeno ali živi. Preobčutljiv je bil za ta svet, zato je vedno odhajal, včasih kar sredi razgovora ali pa je kar izginil. Zdaj je - odpotoval. Ostale so pesmi. Hvala za pesmi.

 

Diskografija

  • Odpotovanja 1973 (ŠKUC, mono), 1981 (stereo), 1991 (CD)
  • Pripovedi (1988), (1992) (CD)
  • Rimska cesta (1992)
  • Biti tu (1995)
  • Koncert (2006-2012)

 

Poezija

  • Dih (1993, Krainer)
  • Drevo in zvezda (2011, Sanje)