Ob svetovnem dnevu intelektualne lastnine: Evropski glasbeniki za podaljšanje zakonske zaščite glasbenih posnetkov

Datum: 18. 04. 2006

Države članice Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), med katerimi je tudi Slovenija, bodo 26. aprila 2006 že šesto leto zaporedoma praznovale svetovni dan intelektualne lastnine. Dan je namenjen ozaveščanju javnosti o vlogi intelektualne lastnine v vsakodnevnem življenju ter počastitvi prispevkov inovatorjev in ustvarjalcev k razvoju družb po svetu. Te teme se neposredno dotikajo tudi področja delovanja Zavoda IPF. WIPO tako kot Zavod IPF želi spodbujati široke javne debate o intelektualni lastnini.

Ena najbolj aktualnih tem v zvezi z intelektualno lastnino so še vedno pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V času, ko si slovenski glasbeni izvajalci in proizvajalci fonogramov prizadevajo za dosledno uveljavljanje svojih pravic, glasbeni izvajalci in proizvajalci fonogramov po Evropi nadaljujejo boj za podaljšanje trajanja zakonske zaščite svojih posnetih izvedb. Nadomestila, ki jih izvajalci in proizvajalci fonogramov prejmejo za uporabo svojih posnetih izvedb, so čedalje pomembnejši vir dohodkov za imetnike pravic. Za glasbenike predstavljajo nadomestila kapital, ki ga potrebujejo za financiranje nadaljnjega ustvarjanja, ali, za starejše glasbenike, neko vrsto pokojnine. Proizvajalci fonogramov pa z nadomestili, ki jih prejmejo za največje uspešnice, mlajšim in neznanim izvajalcem omogočajo prodor na trg.

Izvajalci in proizvajalci fonogramov v Evropi prenehajo uživati pravice že po 50 letih od datuma prve izdaje oziroma od datuma prvega javnega predvajanja svojih posnetih izvedb. Drugod po svetu pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov trajajo precej dlje časa. Na primer v Avstraliji, Braziliji, Čilu in Peruju so glasbeni posnetki zaščiteni vsaj 70 let, v Mehiki vsaj 75 let, v Združenih državah Amerike pa vsaj 95 let. Slednja je leta 1998 sprejela t. i. Sonny Bono Coypright Term Extension Act, ki med drugimi predvideva, da glasbena dela, ki so bila zaščitena leta 1998, vsaj do leta 2019 ne bodo postala del javne domene. Zaradi razlike v trajanju pravic so evropski izvajalci in proizvajalci fonogramov v bistveni slabšem konkurenčnem položaju kot izvajalci in proizvajalci fonogramov v ZDA ter drugih omenjenih državah.

Evropska komisija, ki lahko na tem področju edina daje spodbudo za spremembo zakonodaje, te dni preučuje možnosti za ponovno oceno 50-letnega obdobja zaščite v Evropski uniji. Pričakovano je, da bo v prihodnjem letu pripravila nov predlog evropske direktive, ki naj bi upošteval tudi želje evropskih glasbenih ustvarjalcev, predvsem izenačenje evropskega obdobja zaščite z ameriškim.

Za precej znanih in neznanih glasbenikov je grožnja, da postanejo njihovi glasbeni posnetki del javne domene, že zelo resnična. Sir Cliff Richard na primer bo že čez dve leti ostal brez pravic za svoje najzgodnejše posnetke. Sam pravi tako: »Starejši ko postajam, večkrat slišim, da sem dosegel prvo mesto neke lestvice. Zdaj bom pa prva oseba, ki bo prikrajšana pri dohodku, preprosto zato, ker sem preživel zakonsko zaščito svojih glasbenih posnetkov.«

Cliff Richard je, kot tudi sam pravi, eden tistih, ki še vedno ustvarja nove dohodke. Veliko glasbenikov pa nima te sreče. To so širši javnosti povsem neznani glasbeniki, katerih prispevki in izvedbe so bili neprecenljivi za evropsko glasbeno kulturo. Svoj pečat so pustili na posnetkih, ki so velikokrat prav zaradi ustvarjalnosti teh glasbenikov postali legendarni.

Poleg Cliffa Richarda so se za podaljšanje trajanja pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov zavzeli Ian Anderson (Jethro Tull), Mick Hucknall (Simply Red), francoski šansonjer Charles Aznavour in mnogi drugi. Slovenski glasbeni ustvarjalci, ki si želijo pridružiti angleški pobudi, lahko svojo podporo izražajo preko elektronske pošte na naslov:info@zavod-ipf.si.