PRIHODNOST BO ZANIMIVA - Intervju z Boštjanom Dermolom, predsednikom Sveta Zavoda IPF

Datum: 05. 05. 2011

Boštjan Dermol, glasbenik in predsednik Sveta Zavoda IPF, v avtorskih in sorodnih pravicah vidi mnoge priložnosti, izzive in pasti. Obstoječe ureditve ne vidi kot nujno slabe in poudarja, da jo je kot takšno tudi treba upoštevati, a vseeno v luči pozivov k spremembam odpira teme, o katerih je vredno razmisliti. Je član AEPO - ARTIS expert group in SCAPR-ovih LWG (Legal working group) in RAWG (Rights administration working group).

V zadnjem času se pojavljajo pozivi k spremembi obstoječe zakonodaje na področju avtorskih pravic. Kakšno je vaše mnenje o veljavnem zakonu in kakšne spremembe, če sploh, bi bile dobrodošle?

 »Obstoječi zakon ni tako zelo slab, kot se ga trudijo prikazati nekateri, ki menijo, da ni napisan popolnoma v skladu z njihovimi željami, res pa je, da potrebuje določene 'kozmetične popravke', tako kot mnogoteri zakoni. Čeprav je star 16 let, primerjalno z zakonodajo drugih držav EU ugotavljam, da imamo veliko srečo, ker imamo »mlado« zakonodajo, vanjo pa so implementirane določbe, za katere se drugod zelo trudijo, da bi se v zakon vnesle. Nekaj je tudi anomalij, ki so verjetno bolj nerodnost, kot da so tam namenoma, zato bi jih bilo treba odpraviti. Zagotovo pa je na določenih mestih, kot se je to pokazalo skozi prakso, zakon premalo jasen in dosleden. Zato nastajajo tudi težave pri samem izvajanju, kar povzroča različna tolmačenja in razumevanja zakona. Zakon zagotovo nima namena biti mrtva črka na papirju, temveč sredstvo za uporabo in zaščito, odgovor na pojave v družbi in naravi, katere je potrebno urediti. Služiti mora tako uporabnikom in imetnikom, kot nadzornim organom - le tako bo namreč dosegal svoj namen in le tako bo imela intelektualna lastnina nekaj, česar sedaj nima: ugled in priznan prostor v družbi.«

Tehnologija je v zadnjih letih prinesla revolucijo v uporabo avtorskih del. Zdi se, da digitalnih pravic še vedno ne dojemamo kot sestavni del varstva, ali pač?

»Polje digitalnih pravic je vsekakor izziv prihodnosti, ki pa se dogaja že v sedanjosti. Zaščitena dela,  katerih imetniki pravic so znani, doživljajo s tehnološkim razvojem vedno nove načine uporabe, do uporabnikov potujejo preko različnih kanalov, kjer so možnosti sledenja in detekcije uporabe trenutno močno omejene, tako iz tehničnega kakor tudi pravnega vidika. Institucionalizirani vzvodi zbiranja nadomestil za tovrstno uporabo pa so večinoma v idejni fazi.

Slovenija bi lahko bila v luči pozivov k nadgradnji zakonodaje med prvimi v Evropi, ki bi se sistematično lotila urejanja tega področja. Ne vidim smisla v dolgih razpravah, saj so že samo tri leta v današnji digitalni dobi enaka dobremu desetletju v analogni dobi prejšnjega stoletja. Treba je odpreti oči, spoznati nujnost takojšnjega urejanja področja ter znanje in dosedanje izkušnje z varovanjem in zaščito avtorske in sorodnih pravic čim uspešneje prilagoditi tudi za uporabo z novimi tehnologijami.«

Kje vidite prihodnost kolektivnih organizacij?

»Prihodnost je negotova in prav gotovo bodo spremembe, saj koncept, po katerem sedaj delujmo kolektivne organizacije, včasih zaostaja za izzivi, ki so jih prinesle družbene, predvsem pa tehnološke spremembe. V tem trenutku povsod po svetu poteka veliko polemik zaradi novih načinov uporabe zaščitenih del, ki so jih omogočili novi mediji, predvsem pa digitalna oblika in moderni komunikacijski kanali (internet). Težnje Evropske komisije so predvsem v oblikovanju konkurenčnih modelov kolektivnih organizacij z namenom lažjega sklepanja pogodb z imetniki pravic (t.i. one-stop shop), posledično pa tudi konkurenca med katalogi zaščitenih del in s tem znižanje cen za uporabo zaščitenega repertoarja. Kot kažejo preliminarne sodbe, se to verjetno ne bo zgodilo, vsaj ne na način, kot ga je Komisija sprva predlagala, in s tem se načeloma strinjam. Vendar se je na spremembe treba pripraviti. Tudi imetniki pravic se bomo mogli spoprijeti z aktualnimi izzivi. Tu sklicevanje na zastarele modele žal ne bo pomagalo. Tudi za Slovenijo in slovenske avtorje, izvajalce in proizvajalce fonogramov bo treba najti ustrezne odgovore na obstoječe izzive, ki se dotikajo predvsem jezika in s tem povezanega specifično majhnega trga. Izziv, ki ostaja, je tudi implementiranje smernic evropske kulture, bazirajoče na raznolikosti produkcije, žanrov in jezikov. To je sicer prvotna vloga države preko ministrstev, predvsem kulturnega. To ostaja tudi skrb civilne družbe, sindikatov in društev, z vidika kolektivnih organizacij pa so vsi enakopravni in enakovredni. Tako govori in nalaga tudi zakon. Vsem pa je v interesu zmanjšati stroške delovanja ter povečati izplačana nadomestila za člane in upravičence. Tako bomo skozi prizmo časa vse kolektivne organizacije prav gotovo morale najti pot k približevanju in združevanju vsaj dela skupnih služb. V zadnjem desetletju so bili poskusi poenotenja vsaj nekaterih delov strokovnih služb - razen redkih izjem - neuspešni. Namesto ločevanja mora biti naše vodilo združevanje.«

Pa prihodnost Zavoda IPF?

»Vodilo mojega dela je, da kolektivna organizacija dela dobro, ko je ne opaziš preveč, čutiš pa njene učinke. Seveda mora to delovanje potekati v najboljši meri, predvsem za dobro svojih članov, upravičencev in imetnikov pravic, neodvisno od politike. Eden od pomembnih postulatov našega dela ostajajo vnaprej določena in objavljena pravila delitve zbranih nadomestil, skladno z dejansko uporabo zaščitenih del imetnikov pravic, ter nearbitrarnost delovanja in poslovanja, tako z vidika upravičencev kakor tudi uporabnikov. Naši ključni cilji za prihodnost so tudi povečanje prihodkov, zmanjšanje stroškov, dvig izplačil in avtonomnost vseh delovnih procesov, potrebnih za obračunavanje nadomestil iz naslova uporabe zaščitenih del. Čaka nas tudi izziv, kako zajemati nove oblike uporabe zaščitenih del in s tem povezana pravočasna reakcija na nove načine priobčitve. Kot aktivni soustvarjalec Zavoda IPF in kot glasbenik pa bi si sicer želel tudi dviga ugleda kolektivnih organizacij, tako med člani in upravičenci kakor tudi uporabniki. Za kaj takega bo najprej treba spremeniti način razmišljanja, rezultat pa lahko pričakujemo šele v roku dveh, morda treh generacij. Glasba ne raste na drevesu, ni brezplačna, ima svojo ceno, vrednost, to pa v skladu z naravo pravic, ki so zasebna lastnina, postavlja lastnik. Uporabniki pa morajo imeti možnost izbire, ali bodo glasbo uporabljali pod  pogoji, kot jih postavi njihov lastnik, ali ne. Trg v končni fazi vedno sam uravna ceno dobrin glede na ponudbo in povpraševanje in pri glasbi z vidika kolektivne zaščite ni nič drugače. Zdi se mi tako nujno tudi prosto oblikovanje cen in tarif za uporabo del s strani imetnikov pravic. Glasba je dobrina, brez katere ne gre - za nekatere sprostitev in zabava, drugim nuja in osnovno sredstvo, tretjim pa način življenja in sredstvo preživetja.«