Zgodovina sorodnih pravic

Zgodovinski drobci o nastanku avtorske in sorodnih pravic:

Zametki v 1. stoletju. Marcial v Rimu uporabi plagiat oz. plagiarus.
Latinska beseda za "avtorja" je "auctor". Nekdo, ki nekaj ustvari, pa naj bo to knjiga, umetniško delo ali pravni dokument. V latinščini "auctor" označuje tudi vodjo, promotorja ali povzročitelja nečesa.
Gutenbergova iznajdba tiskarskega stroja leta 1455. Prvi tiskarji hkrati založniki, zakonsko niso bili zaščiteni. Drugi tiskarji so knjige ponatiskovali. Srednjeveški vladarji začeli podeljevati t. i. privilegije, to je neke vrste monopol. Privilegiji ščitili predvsem interese tiskarjev. Kasneje so privilegije začeli podeljevati tudi avtorjem. Denar je dobil le tiskar, ne pa avtor.
Avtorskopravna zaščiti od leta 1709, ko je bil v Angliji objavljen Statute of Anne, imenovan tudi Copyright Act. Avtorjem dajal izključno pravico razmnoževanja njihovih del za dobo 14 let, mogoče podaljšati še za 14 let, če je avtor ob poteku prvega roka še živel.
Na današnjih slovenskih ozemljih veljala tudi francoska porevolucijska avtorska zakonodaja. Sem se je razširila z Ilirskimi provincami z Napoleonovim cesarskim dekretom z dne 15.4.1811. Po koncu Ilirskih provinc na tem ozemlju ni bilo v veljavo nobene avtorske zakonodaje.
Prvo avtorskopravna zaščita s cesarskim patentom o zaščiti književne in umetniške lastnine leta 1846. Po tem dekretu je avtorska pravica pripadala tistemu, ki jo je ustvaril.
Leta 1895 dekret zamenjan z avstrijskim zakonom o avtorskem pravu in se je v takratnem slovenskem prevodu imenoval Zakon o stvoriteljski (avtorski) pravici na delih slovstva, umetalnosti in fotografije. Uvaja prve izključne pravic: razpolaganje, razmnoževanje, objavljanje, javno izvajanje, omejena pravica distribuiranja. Pravica je trajala za čas avtorjevega življenja, pri književnih in umetniških delih pa še 30 let po avtorjevi smrti, za glasbena in dramska dela pa 10 let po smrti. Ta zakon je do sprejema Zakona o zaščiti avtorske pravice iz leta 1929 veljal tudi v stari Jugoslaviji, in sicer v Sloveniji, Dalmaciji, Hrvatski, Slavoniji ter Bosni in Hercegovini.
Problem mednarodne zaščite avtorskih pravic, ki je bil rešen leta 1886, ko je bila podpisana Bernska konvencija in ustanovljeno Mednarodno združenje za zaščito književnih in umetniških del. Več o tem kasneje.
Zakon o zaščiti avtorske pravice, sprejet 26.12.1929 leta dopolnjen leta 1931). Na ozemlju celotne Kraljevine Jugoslavije veljati enotna avtorskopravna zaščita. Zakon eden najmodernejših, zgledoval se je po takratnih sodobnih zakonodajah in načelih Bernske konvencije.
Zakon o zaščiti avtorske pravice (FLRJ, št. 45, 1946). Prilagojen novi družbeni ureditvi in je v ospredje postavljal vlogo države. Država je bila lastnica avtorskih pravic za vse narodne umetniške stvaritve, od imetnikov avtorskih pravic pa je lahko prevzela nase določene avtorske pravice, po poteku trajanja avtorskih pravic pa so te prešle nazaj nanje. Dediči ne morejo preprečiti objave avtorskih del, imajo le pravico do povračila. Ni bil usklajen z Bernsko konvencijo.
Zakon o avtorski pravici (FLRJ, št. 36, 1957). Nov zakon o avtorski pravici iz leta 1957 je skušal odpraviti zgoraj naštete pomanjkljivosti, in se uskladiti z Bernsko konvencijo. Uredil je status kinematografskega dela, stvaritev v delovnem razmerju (materialna pravica objave praviloma za deset let pripada delodajalcu), prvič pa so bile urejene tudi nekatere osebnostne pravice (dnevniki, zasebna pisma, portreti). Prvič je bila moralna pravica trajna in ne omejena le na čas življenja avtorja.
Zakon o avtorski pravici (SFRJ, št. 30, 1968). Zakon iz 1968 je poskrbel za uskladitev zakonodaje s stockholmskim tekstom Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del iz leta 1976 in tudi s svetovno konvencijo o avtorski pravici, ki jo je Jugoslavija že ratificirala oz. podpisala. Ustava iz leta 1963 je namreč okrepila samoupravni položaj delavcev in je bilo to treba uskladiti tudi z avtorskim zakonom. Prvič je zakon uredil filmska avtorska dela, pravico prevoda in pogodbene prenose avtorske pravice.
Zakon o avtorski pravici (SFRJ, št. 19, 1978). Zadnji zakon SFRJ je bil sprejet leta 1978 (z dvema dopolniloma že leta 1987 ter po enim dopolnilom v letih 1986, 1988 in 1990 ter dvema dopolniloma leta 1994) in pomeni predvsem uskladitev z novo ustavo iz leta 1974. Poudarek namenjen samoupravnemu dogovarjanju in sporazumevanju, ne ureja pa področja osebnostnih pravic. Pomeni odmik od Bernske konvencije. Zadnja novela iz leta 1990 je določala računalniške programe kot avtorska dela, prvič pa je uzakonila tudi sorodno pravico izvajalcev, proizvajalcev in rdiodifuznih organizacij na podlagi Rimske konvencije iz leta 1961.